23. april 2016

Roadtrip: San Marino, Rimini, Cesenatico

Juhuuu, pa smo šli! Da ne dolgovezim preveč, takole je vse skupaj izgledalo: od doma smo štartali zgodaj zjutraj in se napotili naravnost do Republike San Marino. Tam so nas predvsem navdušili čudoviti razgledi, ki obsegajo okoliške griče, mesto Rimini in Jadransko morje. Po  ogledu San Marina smo odšli v Rimini, kjer smo zjutraj pred odhodom rezervirali hotel. Hotel je bil direktno na plaži, ki pa je bila – peščena! Nimaš boljšega! Nejc je prekopal najbrž kakšno tono mivke. Seboj smo imeli nekaj igrač za v mivko, ki so prišle zelo prav. Mali je se krasno zamotil, midva pa sva imela končno 10 minut počitka. Padel pa je tudi sklep: na moje gremo obvezno nekaj, kjer je plaža peščena! To je MUST!! Ostalo ni pomembno!

Naslednji dan smo po zajtrku nameravali obiskati park Italia in miniatura, kjer so predstavljene največje znamenitosti Italije. No, ker je otrok zaspal takoj, ko sva ga dala v avtosedež, smo se odpeljali malo dlje – do San Lea, starega mesteca na hribu. Spet smo bili deležni fantastičnih razgledov in super tobogana  V Riminiju smo si nato ogledali most Tiberio in si privoščili izredno okusno kosilo. Nato smo se odpravili prosti Cesenaticu, majhnem obmorskem mestecu, ki pa je zelo slikovito. Kanal, ki ločuje stari del mesta poživijo pisane ladje, jadrnice, ki so tam razstavljene v sklopu mestnega muzeja. Sprejeli smo odločitev, da se še isti dan vrnemo nazaj proti domu in tako smo jo po obalni cesti krenili do Benetk ter nato proti Sloveniji. 

Čeprav smo že prej skupaj potovali, pa je bil ta road trip vendar drugačen. Bil je prvi v troje. Na začetku se kar nisva mogla sprostiti, proti koncu pa sva zopet dobila občutek, da je to to. Da je to tisto pravo, brez kompliciranja, zgolj spontanost. Da je to tisto, kar smo in kar počnemo. In komaj čakamo naslednjič!! 

Seveda pa je bilo vse drugače – kaj vse, si preberite spodaj:   

Nekoč: se pripeljeva na destinacijo, parkirava in greva raziskovat.
Zdaj: se pripeljemo na destinacijo, parkiramo in – ojoj, treba ga je previti. Kje je plenica, kje so robčki? Kje imamo trak za na glavo, pa jakno? A imamo kaj za jesti in za piti? A imamo kakšno igračo? Kaj pa rezervna oblačila? (Eno pomembno stvar sva si pogruntala šele na koncu izleta – vedno kupi parkirni listek, ko vse to že opraviš. Ker v nasprotnem primeru izgubiš najmanj pol ure parkinga.)

Nekoč: med vožnjo na glas poslušava rock, Katja poje, Matej s prsti bobna po volanu. 
Zdaj: glasbo poslušamo bolj potiho, če pa že bolj na glas, pa so zadnji zvočniki izklopljeni. Da Nejcu ne utrga ušes. In sedaj ne poslušamo več rocka, ampak – ribiča Pepetaaaa! Tega pa na glas, ja! In Katja spet poje, Matej pa ne bobna več. 

Nekoč: cel dan jeva prigrizke, sladkarije, kakšen kos pice. Kadar greva v restavracijo, si vzameva čas in pojeva lepo v miru.
Zdaj: vsak dan vsaj enkrat jemo v restavraciji. In to zdravo hrano. Strošek za prehrano se poveča za petkrat. In ne jemo več v miru – zdaj po tleh pobiramo pribor, hrano, loviva Nejca okrog miz in se sprašujeva, kako vse to vidijo ostali okrog nas. Komaj čakava, da pojemo in da se spet izgubimo v množici.

Nekoč: pot si splanirava vedno vnaprej, vsaj en dan vnaprej. In se tega tudi drživa.
Zdaj: pot splanirava en dan naprej – in se tega ne držimo. Če mali v avtu zaspi, se pač peljemo 50 km stran in si pogledamo nekaj, kar sploh ni bilo v planu.

Nekoč: pogledava si vse znamenitosti v mestu, si prebereva o zgodovini, kupiva turistčni vodnik, se usedeva in opazujeva utrip mesta in njegovo dušo.
Zdaj: hodimo po mestu in za 90% stvari ne vemo, kaj predstavljajo. Najdlje časa se zadržimo na igralih – gunga in dan (tobogan) sta zakooon!!

Nekoč: veliko pozornost nameniva fotografiranju. Iščeva najboljšo svetlobo, kote, kadre. Nekje 80% fotografij predstavlja naravo in znamenitosti.
Zdaj: Fotografirava med hojo, na hitro. Ko se ustavimo, je na 80% slikah Nejc. 

Nekoč: izbirava lokalne in panoramske ceste, tiste z razgledom.
Zdaj: izbirava avtoceste, da pridemo čim prej na cilj. In pa zato, ker na avtocesti otrok hitreje zaspi. 

Nekoč: najbolj stresen trenutek je, ko zataji navigacija. 
Zdaj: klinc gleda navigacijo! Najbolj stresni trenutki so tisti, ko se Nejc zaradi utrujenosti ali dolgočasja dere na zadnjem sedežu 


Čudovit razgled iz San Marina.
Še en lep razgled vse do Jadranskega morja.
Slikar razstavlja barvne slike na prazen zid.
Tudi to so slike ko imaš otroka. :)
Dvorišče v gradu.
Obrambni stolp, kateri hoče razpoloviti sliko.
Pogled z najvišje točke.
Dva pozerja.
Trg.

Nejc in neomejen peskovnik.
Nejc na plaži.
Vsi mi skupaj na plaži.
Nejc reče: Bbbrrrrrmmm!! Bbbrrrrmmmm!! ...
All star-ke.
San Leo.
Nejc v marjeticah.


Naročiš hamburger in dobiš veliko boljše! :)
Turistično previjanje. :)
Cescenatio.

To je en del ladje.