Provansa 2013

Evo… Najina popotniška žilica ne miruje :) Tokrat sva si za cilj izbrala bližnjo, a najbolj opevano pokrajino na svetu; Provanso. Na najinem spisku želja je bila že kakšni dve leti, odločitev za dejansko realizacijo te želje pa je padla le po kratkem premisleku :) Greva? Ja, greva!

No in sva šla… V soboto, 22.6.2013, v popoldanskih urah čez mejni prehod Fernetiči in skozi celo Italijo. Mesta in kilometri so bežali, tako da sva si šele nekje 150 km pred francosko-italijansko mejo privoščila daljši počitek in nekaj uric spanca na sedežih avtomobila. Zgodaj zjutraj sva nadaljevala pot po avtocesti vse do italijansko-francoske meje.

Najino prvo mestece, ki sva ga obiskala na francoski strani, je bil Menton. Mesto, ki ima preko 300 sončnih dni na leto, slovi po hišah medene barve, znan pa je tudi kot svetovna prestolnica limon – njihov praznik obeležijo vsako leto v februarju. Samo mestece je res očarljivo. Sprehodila sva se po obzidju in po ozkih ulicah, ki vodijo vse do veličastne cerkve Sv. Mihaela, naredila nekaj fotk, spila kavico in jo šibnila naprej po Azurni obali.

Menton

Pešci gremo!

Zapeljala sva se proti Monaku, mali knežji državici z visokim standardom, ki je viden povsod. Vile, razkošni hoteli in jahte, lamborginiji, ferrariji…kar malo preveč za naju :) Glavni razlog, da sva prišla sem, pa je bila seveda proga formule 1, ki teče po mestnih ulicah. Zapeljala sva se po njej in naredila dva kroga!! (najina hitrost je bila sicer malo nižja kot tista od forumle, a se je najina zelena puščica prav dobro držala!) :P

Monte Carlo

Pot sva nadaljevala proti Nici, a sva se vmes ustavila še v ljubki vasici Eze, iz koder je čudovit razgled. Midva sva imela sicer malce smole z vremenom, saj je bilo oblačno in zaradi tega nisva bila deležna pogleda na Korziko (kot obljubljajo turistični vodiči), a je bil kratek postanek dovolj, da sva začutila njeno ljubkost. Sledila je razburljiva vožnja skozi center Nice. Ker sva se zaradi dragih cestnin želela avtocestam po Franciji izogibati, sva Garmina nastavila na "izogibaj se avtocestam" in evo…kot sva ugotovila šele na poti domov, naju je skozi vsak kraj peljal skozi strogi center. Hja, zvoziti je bilo treba in Matej se je odlično odrezal! Ogled Nice sva tako preskočila ("Samo čim prej ven iz tega mesta!") in se napotila proti mestecu Grasse, prestolnici parfumov, kjer sva si privoščila kosilo in sladoled, povohala nekaj parfumov parfumarske hiše Fragonard, pozabila, kje sva parkirala avto, ga iskala 20 minut, in ko sva ga končno našla, je sledila vožnja po ovinkasti Napoleonovi cesti do mesteca Castellane.

Grasse

Sama pot je zelo slikovita, vzpenja se tudi nad 1300 metrov nad morje. Potrebno pa je voziti previdno, da te ne, kot so naju, presenetijo divje koze :) Vmes na poti sva se ustavila v majhni vasici neznanega imena, ker je Katja zagledala boljši sejem. A nama ni bilo žal, saj sva imela tu prvič priložnost opazovati domačine pri igri boules (po naše balinčkanje). Igra jo predvsem starejša populacija, ki pa ima še vedno izurjeno oko in roko, tako da jih je bilo užitek gledati :)

Po prihodu v Castellane sva se napotila na pot skozi največji kanjon v Evropi – kanjon reke Verdon. Poti skozenj je več, midva sva se predvsem zaradi fantastičnih razgledov odločila za cesto D952, ter za ovinek po Route de Cretes. In ni nama bilo žal! V kolikor se bojite višine in imate vrtoglavico pa je morda bolje, da se tej cesti izognete :) Pogledi na kanjon in na obdajajoče vrhove so čudoviti! Zapeljala sva se še mimo turkiznega Lac de Ste-Croix in nato hitro do najinega prvega penziona, kjer je sledil zaslužen spanec.

Kanjon Verdon

Kanjon Verdon

Drugi dan sva namenila izletu po majhnih provansalskih vasicah ter fotografiranju pokrajine.

Mak in žival

Pšenično polje

Ogledala sva si tudi bližnji most Pont Julien, ki pa sva ga zaradi močnega mistrala, vetra, zgolj na hitro pofotkala in se hitro zatekla nazaj v varno zavetje avtomobila :)

Most Pont Julien

Vrata

Roussillon je bilo mestece, ki naju je najbolj očaralo. Do 50. let prejšnjega stoletja je bogatel na račun pridobivanja okre, ki pa so jo takrat nadomestila sintetična barvila. Mesto pa kljub majhnosti in turistični natrpanosti ohranja svoj čar s pisanimi barvami. Hiše, pobarvane v 17 različnih odtenkih okre, so prava paša za oči in fotografski objektiv. Dejansko se zdi, kot da se je tu čas ustavil.

Roussillon

Streha v Roussillon-u

Mogočna trta v Roussillon-u

Pobarvana vrata v Roussillon-u

Sledil je ogled muzeja sivke. Priporočava ogled vsem, ki jih zanima sivka kot rastlina ter načini pridelave eteričnega olja. Tu sva se naučila, da sivka, ki raste pri nas, sploh ni tista prava lavanda (ta raste zgolj nad 800 metri), temveč je njen klon in se imenuje lavandin. Razlika se kaže v rasti, različni pa so tudi načini uporabe. Zgolj lavanda se uporablja za parfune, medtem ko se lavandin uporablja za ostalo kozmetiko in mila. Poučno! :) Na hitro sva si ogledala še mesto Gordes, naredila par fotk in krenila proti zasluženemu počitku.

Gordes

Tabla Coca-Cola v Gordes-u

Tretji dan sva namenila sivki. Podala sva se na planoto Valensole, kjer je sivkinih polj v izobilju. Pogled je res neverjeten – vijolična, do kamor ti seže pogled. Zrak je nasičen z vonjavami, pa čeprav sva bila par tednov prezgodnja. Sivka še namreč ni bila v polnem razcvetu. A vseeno – uživala sva v trenutkih in razgledih, ki sva jih bila deležna. Omamno.

Traktor iz bal

Pšenica

Okno

Katja na polju sivke

Polž uživa na sivki

Bories - starodavna bivališča

Sledila je vožnja proti Avignonu, bivši papeški prestolnici, kjer sva imela rezervirano najino drugo sobo. Vožnja po Avignonu je precej pestra, zato se je izogibajte kolikor se le na. Midva sva parkirala na brezplačnem parkirišču na drugi strani reke Rone in se v center odpravila peš. Papeška palača je fascinantna na pogled. Zgrajena je bila v 14. stoletju, za življenje sedmih francoskih papežev, ki so vladali med letoma 1309 in 1377. Sprehodila sva se po mestu in opazovala njegov utrip, si privoščila kosilo na glavnem trgu ter si pri mostu St-Benezet zapela znano francosko otroško pesmico Sur le Pont d'Avignon. :)

Papeška palača v Avignon-u

Naslednji dan pa sva bila že zgodaj zjutraj pri znanem cistercijanskem samostanu Abbaye de Senanque z razlogom, da ujameva jutranjo svetlobo (no, in tudi zato, da prehitiva avtobuse agresivnih kitajskih turistov). Sam kraj je res čudovit, čuti se njegova spokojnost in mirnost. Definitivno priporočava! Tam nekje je Katja ugotovila da nima mobitela. Ah joj, in že je sledila vožnja nazaj v Avignon… :) (dobro, da imajo Francozi vsaj bencin kolikor toliko ugoden, hehe).

Samostan Abbaye de Senanque

V Orangu sva si ogledala Theatre Antique d'Orange, ki je eno izmed najbolje ohranjenih rimskih gledališč. Fascinantna je predvsem velika odrska stena, dolga preko 100 metrov. Če želite prihraniti pri vstopnini, se obujte v udobne čevlje in splezajte na hrib za gledališčem. Deležni boste čudovitega razgleda! ;) V Orangu sva si ogledala tudi slavolok zmage, drugače pa nama mesto kot tako ni bilo preveč všeč, tako da sva hitro nadaljevala pot proti naslednji rimski mojstrovini – Pont du Gard. Most je bil del akvedukta, ki je z vodo oskrboval rimsko mesto Nimes. Zgrajen je bil okoli leta 19 pr.n.št. in je lahko na dan v mesto dovedel do 20 milijonov litrov vode. Karta za parkirišče v višini 18 evrov vključuje tudi ogled filmčka ter pa muzeja. Naj vas visoka cena ne odvrne, ker je občutek, ko stojiš pred akveduktom in se sprašuješ, kako hudiča jim je to uspelo, nepozaben. Če bo toplo, prinesite sabo tudi kopalke in brisačo ter se namočite v toplo reko Gardon. Nato sva se napotila proti Arlesu, kjer naju je že čakala hotelska soba, ter si privoščila zaslužen počitek.

Theatre Antique d'Orange

Akvadukt - Pont du Gard

Naslednji dan sva namenila močvirnati pokrajini Camargue. Vožnja po njej je super, na vsaki strani te spremljajo bodisi črni kamariški biki ali pa beli konji. V ornitološkem parku sva si ogledala plamence…in to čisto od blizu :) Camargue je edino območje v Evropi, kjer plamenci redno gnezdijo.

Plamenci

Na sprehodu po parku sva srečala tudi samico bobra z njenimi mladički :) Super pogled na žival, ki so jo zaradi kožuha v začetku prejšnjega stoletja že skoraj iztrebili.

Bober

Beli poldivji konj

Kamariška bika

Vožnjo sva nadaljevala proti romarskemu mestu Saintes Maries-de-la-Mer, kjer pa se že krepko občuti pridih Španije, bikoborb in flamenka.

Saintes Maries-de-la-Mer

Po kosilu ob glasbeni spremljavi sva se zapeljala do samotne, a čvrste utrdbe Aigues-Mortes, zgrajene leta 1300. Pustila sva otrokoma v naju, da prideta na plan, in si jo z notranje strani ogledala z mini vlakom :) Mesto je bilo znano po tem, da je kralj Ludvik IX. izpred nje odplul na križarsko vojno. Mestne ulice so lepe, okrašene, nabite s turisti in turističnimi trgovinicami.

Aigues-Mortes - (del obzidja)

Ker sva videla, kar sva želela, sva se v večernem soncu odpeljala do največjih solin v Evropi – Salin de Giraud.

Salin de Giraud

Pogled nanje ter na njihovo roza barvo je res čudovit. Splača se ostati vsaj kakšno urico in uživati v miru in tišini zahajajočega sonca.

Ruševine akvadukta

Zbudila sva se v Arlesu in se odpravila na pot z nejasnim ciljem. Ali greva že proti domu ali si še bova kaj pogledala? No, odločila sva se za čudovito vasico Les Baux de Provence in ni nama bilo žal. Postavljena strmo na vrhu skale je prava paša za oči. Majhne trgovinice, šopki sivke, restavracije in dve čudoviti cerkvici…ah ja, takšna prava provansalska vasica! :)

Sivka

Les Baux de Provence

Nato sva Garmina nastavila na pot proti meji in ugotovila, da bo pot do tja trajala kar 7 ur! No, in sva šla…počasi počasi proti domu. Ustavila sva se še v nama ljubem Mentonu, nato pa hitro čez mejo in po italijanskih avtocestah proti domu. Voila, pa imava še eno kljukico na najinem seznamu! :P

Na kratko;
 Moraš videti:
- kanjon Verdon,
- vasico Roussillon,
- polja sivke,
- muzej sivke (Musee de la Lavande),
- Pont du Gard,
- Camargue (Ornitološki park, Salin de Giraud)

Kaj kupiti:
- sivkin med,
- milo,
- parfum

Stroški:
- gorivo cca. 250€ (za prevoženih 3100km),
- cestnine (na italijanskih avtocestah): 110€,
- hotelske sobe (5 nočitev za 2 osebi): 250€,
- parkirnine: od 1€ do 5€ za posamezno parkirišče,
- vstopnine: od 3€ do 13€ za posamezen ogled,
- hrana: (obrok za 2 osebi s pijačo) od 20€ do 30€

Nasvet:
Gorivo natočite pred vstopom v Italijo ter se tako izognite visokim cenam. Tik pred koncem italijanske avtoceste le-to zapustite v Ventimiglii in nadaljujte po regionalni cesti čez francosko mejo. Ko prispete v Francijo, se izogibajte avtocest, priporočljivo pa je zaviti tudi na kakšno stransko cesto, saj so tam najlepše in najmanj turistično oblegane razgledne točke (in ne ustavljajte se tam, kjer vidite kitajske turiste - slikajo se namreč skoraj pred vsakim drevesom :)...). Dobro si je predhodno okvirno splanirati plan poti in rezervirati sobe (najlažje preko bookinga ali hostelworlda). Francozi precej slabo govorijo angleško, zato je za kaj več od osnovnega sporazumevanja dobro znati vsaj malo francoščine. Restavracije so popoldne, nekje od tretje do šeste ali sedme ure zaprte, zato si dan splanirajte tako, da boste imeli zgodnje kosilo ali pozno večerjo. Pri vsem tem pa si ne pozabite vzeti časa za uživanje v trenutku.
Provansa je pokrajina s prav posebno energijo in vonjavami - nazadnje je to, kar smo videli, dokumentirano na slikah, tisto kar pa smo občutili, pa nosimo v sebi - in to je najbolj dragoceno.