Matejcek foto: marec 2013

8. marec 2013

Tajska 2013

Trajalo je nekaj časa, da sva se odločila, ali sploh greva. Malo spodbujanja z ene in malo z druge strani, pa sva zbrala dovolj poguma, si dala nahrbtnik na ramena in brez večjega plana odšla za tri tedne – na Tajsko. Vedela sva, da bo potovanje preizkušnja za oba, hkrati pa izkušnja, ki bo za vedno ostala v spominu. Popolnoma drug svet, druga kultura in običaji, drugačna hrana in način razmišljanja.

Najino pot sva začela v Munchnu, od koder sva preko postanka v Abu Dhabiju, pristala v Bangkoku – večmiljonski metropoli, ki te ne more pustiti ravnodušnega. Nastanila sva se na popotniškem Kao San Roadu in v štirih dneh obiskala nekaj templjev (Grand Palace, Wat Pho, …), kitajsko četrt, rdečo četrt, uživala v lokalni hrani in masaži nog, nakupovanju oblačil in se privajala na tropsko klimo. :)
Iz Bangkoka sva z vlakom krenila severno proti bivši tajski prestolnici Ayutthayi in od tam z nočnim vlakom v Chiang Mai. Tam sva si poiskala poceni hostel in prvi dan preživela ob ogledovanju templjev, nato pa sva si v eni iz lokalnih turističnih agencij rezervirala dvodnevni trekking v hribe severno od Chiang Mai-a.
Treking je vključeval ogled vasice plemen (katere ogleda sva se na vse moči izogibala, a je na žalost prišla v paketu), kjer lahko vidimo predstavnike različnih gorskih plemen (dolgovratke), jahanje slonov in štiriurni pohod strmo v hrib do gorskega plemena Lahu. Imeli smo srečo, saj so v plemenu ravno tisti teden praznovali novo leto, tako da smo lahko bili del njihovega dogajanja. Po nočitvi na tleh bambusove kolibe smo se spustili nazaj v dolino, kjer nas je čakal še rafting – eden z navadnimi raft čolni, drugi z rafti iz bambusa – vsekakor zanimiva izkušnja! :)
Tekom najinega bivanja v Chiang Mai-u sva si en dan izposodila tudi skuter in se odpeljala do Maerima – nekaj kilometrov stran se nahajajo farme orhidej in metuljev, opic, krokodilov, slonov, …vredno ogleda!
Iz skrajnega severa pa sva potem krenila globoko proti jugu – proti Krabiju. Tu sva na plaži Ao Nang preživela nekaj dni, si ogledala bližnje otoke, nato pa se s trajektom odpeljala proti rajskem Koh Phi Phiju. V času najinega bivanja tam ni bil nič kaj rajski, saj sva imela večino časa smolo z vremenom in z izrazito oseko, tako da se je vsak dan po dvanajsti uri voda umaknila globoko nazaj in za sabo pustila dolga polja rjave mivke. Ko pa je posijalo sonce, pa si lahko videl vse njegove čare in takrat si se lahko prepričal, zakaj mu pravijo raj na zemlji. :) Imela sva srečo in sva zaplavala tudi s tremi mladimi morskimi psi. :P
Pot sva zopet zaključila v Bangkoku, kjer sva zadnjo noč prespala na letališču in jo krenila nazaj proti Evropi.

To je zelo zelo grob opis najine poti, ki je najbrž podobna poti, ki si jo izbere večina. A verjameva, da jo vsakdo doživi drugače. Midva sva ugotovila, kako malo ljudje rabimo, da smo srečni. Kaj več, kot nekaj kilogramov na ramenih in občutek svobode, da lahko greš, kamor želiš? Da ni nikogar, ki ti govori, da ne zmoreš? Vsekakor je takšna pot pot samospoznavanja svojih meja in zmožnosti – ki so mnogo višje, kot v našem vsakdanjem življenju. Zato le korajžno, če vam le čas dopušča! Svet nas čaka!